Moja prva košarkaška tekma
Hodim v sedmi razred in na začetku leta se nisem vpisal v košarkaški klub, ker nisem bil prepričan, če si to res želim. Košarka me je vedno veselila, vednar sem imel občutek, da nisem dovolj dober. Sredi leta pa sem spoznal, da sem dober. Ko smo imeli v šoli telovadbo in sem igral košarko z fanti, ki so jo prenirali, sem videl, da sem dober in lahko bi rekel, da včasih celo boljši od njih. To mi je dalo zagon, da sem očeta prosil, če bi me lahko kar sredi leta vpisal v košarkaški klub. Moj oče je imel rad košarko, zato je bil vesel, da sem tudi sam dobil željo po košarki.
Slišal se je z trenerjem in tako mi je povedal, da lahko takoj začnem trenirati košarko. Ko sem prišel na prvi trening, sem imel tremo, vendar so me sošolci tako lepo sprejeli, da sem se sprostil. Tudi trener je videl, kako dobro igram in me že povabil na prvo pravo tekmo. Komaj sem čakal ta dan. Sicer si nisem želel igrati, želel sem biti samo zraven, kot rezerva.
Tako je bil tudi namen trenerja. Ko pa smo bili na tekmi, je trener odločil, da bom igral tudi jaz. Ne morem vam povedati, kako sem bil prestrašen. Predvsem zato, da ne bi razočaral drugih. Nato pa se je igra razvila tako, da sem dal tri koše. To pa je bil trenutek, ko sem pozabil na tremo in začel uživati v igri. Trener je po tekmi najbolj pohvalil mene. Bil je navdušen kako zelo dobro sem igral. Tega ni pričakoval.
Sedaj na treningih košarke uživam, kajti dobro se zavedam, da sem enako dober kot ostali in da ni nič narobe, če kdaj ne dam koša ali naredim kakšno napako. Košarka je postala del mojega življenja in mi pričarala nasmeh na obraz.